V A S   K N E Ž A K

POVZETEK

Knežak je gručasta vas na jugu Zgornje Pivke, ki leži na nadmorski višini 581m. Nahaja se na apneniškem področju. Nekateri geologi so prepričani, da je na zahodnem robu kotline tektonsko okno. Knežak ima celinsko podnebje. V hladni polovici leta piha močna burja, pojavljajo se slane tudi v pozni pomladi in zgodnji jeseni. Število prebivalstva v vasi se zmanjšuje. S kmetijstvom se ukvarjajo predvsem starejši ljudje. Gozd je v preteklosti pomenil nujen pogoj obstoja in razvoja vasi ter omogočil nastanek furmanskih poti. Danes je večina ljudi zaposlenih v Ilirski Bistrici, Pivki in Postojni ter v Stolarni Javor na Baču.V vasi je sedež krajevne skupnosti Knežak, ki deluje predvsem na komunalnem in ekološkem področju. Vas ima krajevni urad, šolo, cerkev, zdravstveni dom in gasilski dom. Knežak ima ugodne možnosti za razvoj kmečkega turizma. V bližini se nahaja grad Kalec, kjer je prebival slovenski pesnik in pisatelj Miroslav Vilhar.

SUMMARY

Knežak is a village made up of a number of clusters of houses, and it lies to the south of Zgornja Pivka, 581m above sea-level. It's situated in a limestone area. Some geologists are convinced that there is a tectonic window on the western border of the basin. Knežak has a continental climate. A strong gale blows during the colder half of the year and frost may appear even in late spring and early autumn. The population of the village is declining. Most older people occupy themselves with agriculture. In the past, existence and development depended on the forests, which also lead to the creation transportation routes. Most people are employed in Ilirska Bistrica, Pivka, Postojna and in the nearest factory "Stolarna Javor" in Bač. The headquarters of the municipality of Knežak is based in town and deals mainly with municipal and ecological affairs. There is also: a regional administrative office, a primary school, a church, a health center and a fire department in Knežak. There are good possibilities for agritourism. Nearby is Kalec Castle where the Slovenian poet and writer, Miroslav Vilhar, once lived.

Knežak leza 1922

Knežak (Krajevni leksikon Slovenije, DZS), v Knežaku (580m), kneški, Knežani.

Večje gručasto središčno naselje v Zgornji Pivki leži na južnem robu kraškega polja.Skozenj pelje cesta Pivka-Ilirska Bistrica, v njem pa se odcepi cesta proti Mašunu. Jožno, izrazito kraško pobočje z več vrhovi (Gradišče, 791m;Rreber (729m) zarašča gozd. Vzhodno od naselja je sredi polja vzpetina Obroba(644m), kjer so našli prazgodovinsko gradišče z nekropolo. Njive in travniki so predvsem na robu polja, nižji predeli pa so ob visokih vodah poplavljeni. Izpod Gradišča občasno teče potok. Glavne ponikve so na severozahodu, v smeri proti Zagorju. Obnovljena cerkev Marijinega vnebovzetja ima gotski prezbiterij. Na pokopališču je še cerkev Sv.Barbare.

(foto Škrlj)

Zgodovinska stran Knežaka

Za celotno pivško pokrajino kot tudi za širše področje dokazujejo razna najdišča že prazgodovinsko naseljenost. Ostanki človeškega orodja in oglja iz ledene dobe v Parski globeli pri Parjah na Srednji Pivki, nam dokazujejo bivanje človeka v tej pokrajini v ledeni dobi.

Na naselitev v predrimski dobi opozarja vrsta gradišč nad Ilirsko Bistrico, na Dolnjem Zemonu, nad Knežakom in pri Šembijah. Razporejena so na apniškem grebenu nad Reško dolino in so spadala v obrambni sistem ilirsko - keltskega prebivalstva proti širitvi Rimljanov.

V neposredni okolici Knežaka so torej zaradi ugodne geografske lege nastala štiri gradišča, nekoliko vstran pa še tri: blizu Šembij, Bača in Velikega Devina.

Pokrajino je zajela že prva starejša naselitev slovenskega življa v 7. stoletju. Slovenci so v glavnem prodirali po rimskih cestah od Bloške planote in poselili že stara kulturna zemljišča na Pivki in Brkinih. Znatno število pražupnij tudi po tej strani potrjuje, da je bilo pivško ozemlje zgodaj obljudeno.

V razdobju med koncem 14. in začetkom 16. stoletja je prišlo tudi tu, kakor v ostalih deželah Evrope do agrarno - gospodarske krize, ki je močno zajela kmečko prebivalstvo, posebno v slabo razvitih in manj donosnih zemljiščih. Obubožanje je rodilo zapuščanje kmetij in selitev prebivalcev v mesta, zlasti v Trst.

Močno osiromašenje so povzročili tudi pogosti napadi Turkov, ki so vdirali s hrvaške strani po starih poteh iz Hrvaškega Primorja proti severu, po Podgrajskem podolju proti Trstu in Furlaniji po stari notranjski cesti, ki veže Kranjsko in Reko. Šilentabor - severozahodno od Knežaka.

Iz naslednjih vrstic lahko izluščimo kar nekaj podatkov o vsakdanjem življenju in delu ljudi ob koncu prejšnjega stoletja:

“Ljudstvo v tem kraju je prijazno, mirno, delavno, zmerno v jedi in pijači ter žganjepitju posebno sovražno. Bavi se s poljedeljstvom, živinorejo in posebno gozdarstvom, pri tem opravilu uporablja govedo kot vprežno živino. Sadjarstvo je v tem kraju na prav nizki stopnji.

Ker je materialno stanje prebivalstva vsled pičlih pridelkov in pogoste razdelitve posestev na vedno manjša, od dne do dne slabši, odhaja precejšnje število možakov jeseni na hrvaško gozdarit: mlado ženstvo pa si išče služb v Trstu in na Reki, od koder se zopet vrača domov k obdelovanju polja.”

Knežak leta 1931

Knežak se je skozi stoletja razvijal in z njegovim razvojem je raslo število hiš na tem področju. Danes je večina najstarejših hiš v samem jedru vasi praznih in le te so obsojene na propad. Na kratko bi se bistvene poteze rasti hiš opisalo takole. Že od prvega štetja naprej je močna in velika v kmetijstvo in gozdarstvo orientirana vas, vse do prve svetovne vojne krepko rasla v skladu z rastočo vrednostjo gozda in lesne proizvodnje. Sanje se spremeni po prvi svetovni vojni, ko se začne stagnacija števila hiš v Knežaku, ki se vleče vse do l. 1961, ko vas ob sicer konstantnem številu hiš na različnih področjih nazaduje zaradi vse manjšega števila prebivalcev. V obdobju 1971 do 1991 se število hiš povečuje zaradi ugodnih ekonomsko socialnih razmer, vendar se število prebivalcev neustavljivo zmanjšuje.

Današnja oblika naselja

Vas Knežak, ki ima v vsej kotlini najvišjo lego, je rahlo stisnjena med zahodnim robom kotline in gričem Svete Barbare, kjer je pokopališče, na vzhodu. Vmesni prostor je na gosto pozidan. Hiše so tesno druga ob drugi, pogosto brez vmesnega prehoda. Za vrtove in sadovnjake med njimi ni prostora. Vas je bila prvotno zasnovana gručasto. Kataster iz leta 1825 predstavlja strnjeno, skoraj okroglo vas s cerkvijo na zahodnem robu, ob vznožju Svete Barbare in ne v sredini naselja.

Povsem spremenjeno sliko pa nam kaže današnja katastrska mapa. Ker se zaradi vzpetosti terena vzhodno in zahodno od vasi ni gradilo hiš, se je naselje podaljšalo ob cestah in poteh, ki vodijo skozenj v smeri sever - jug. Nove stavbe so najdlje segle ob glavni cesti, ki vodi iz Pivke v Ilirsko Bistrico, pa tudi ob cesti proti Baču in raznih poteh, ki vodijo na polje.

Starejši del vasi ob župnijski cerkvi tvorijo domačije, ki so bile pred desetletji večinoma predelane in popravljene, vendar jih danes vedno več ostaja praznih in počasi propadajo. Vaški cesti kažejo skoraj vedno hrbet, v notranje dvorišče usmerjeno pročelje stanovanjske hiše običajno tvori z gospodarskim poslopjem ali s sosednjo domačijo sklenjeno celoto - izrazito so torej zaprte v svoj krog.. Gospodarska poslopja so v Knežaku skromna. Večinoma je to le ena stavba, ki ima v pritličju hlev in svinjak, nad njim pa pod. Večji kmetje imajo še “lopo”, kjer je sprava za gospodarsko orodje.

Novejši mlajši objekti zunaj vaškega jedra so obrnjeni s podolžno stranjo k cesti. Grajeni niso več strnjeno, tako da jim že lahko pripada majhen sadovnjak ali vrt. Pri novejših zgradbah najdemo le redko gospodarska poslopja. Običajno so to delavski ali polkmečki domovi, ki imajo le razne prizidke: ali za domače živali (prašiči, kokoši, zajci, purani) ali za opravljanje določene dejavnosti (obrt, trgovina, gostinstvo).

Danes ima Knežak videz neagrarnega naselja, saj je opuščanje kmetijske dejavnosti pustilo močne sledove.V prejšnjih desetletjih je središče naselja ob stavbi, ki jo domačini imenujejo “občina” (tu je bil v času italijanske okupacije sedež tedanje občine) s pošto in v bližini cerkve dalo slutiti funkcijo naselja kot mikrocentra te male regije: predstavljala ga je pošta, trgovina, krajevni urad, zdravstvena ambulanta, obrtniki, gostilne. Danes o tem središču težje govorimo, saj so razen krajevnega urada in ene gostilne ter trgovine vse ostale dejavnosti spremenile lokacijo ali prenehale s svojim delovanjem. Pošta je v maju leta 1997 zamenjala svoje prostore s prostori v stavbi, kjer deluje obrat Gozdnega gospodarstva Postojna, v pritličju iste stavbe pa so prostori za razne druge dejavnosti: deluje nova okrepčevalnica, nekateri prostori pa so še prazni. Zdravstveni dom je že od leta 1984 na novi lokaciji v bližini Osnovne šole Knežak.

Kneška "vizita" ali nabor

Upravna ureditev

Staro upravno ureditev, ki so jo naši kraji imeli še izpod časov Avstro - Ogrske, je leta 1927 italijanska oblast prvič začela temeljito spreminjati z jasnimi nameni, da lažje in odločnejše poseže v podreditev do tedaj še samostojnega krajevnega življenja ljudi. S krajevnim odlokom z dne 1927 sta bili občini Knežak in Zagorje - največji občini na Zgornjem Pivškem - ukinjeni. Oblikovana je bila nova občina Knežak (Fontana del Conte), ki je združevala nekdanjo občino Knežak (Fontana del Conte) in nekdanjo občino Zagorje (Sagoria San Martino). Nova občina je merila 21.164 ha s legalnim številom 4038 prebivalcev in je sodila v Reško pokrajino (Provinza Fiume). Iz tega časa izvira tudi grb občine Knežak. Po kapitulaciji Italije septembra 1943 se je upravna ureditev v državi še zelo spreminjala. Tako so bile leta 1952 na ozemlju današnje občine Ilirska Bistrica po ukinitvi okraja Ilirska Bistrica še občine Jablanica, Jelšane, Knežak in Prem. Leta 1955 so se vse združile v občino Ilirska Bistrica. Knežak je tako dobil matični urad - današnji krajevni urad, zdravstveni dom, ki je postaja zdravstvenega doma v Ilirski Bistrici in centralno osnovno šolo z zunanjimi oddelki v Šembijah in Koritnicah.

Danes krajevna skupnost Knežak združuje tri vasi: Knežak, Bač in Koritnice. Mrtvilo, ki je v preteklem desetletju zavladalo v delovanju KS Knežak, je dokončno pregnal iniciativni odbor v začetku leta 1994. Razmišljanja o lastni občini, ki jo je predvideval celo republiški osnutek zakona o lokalni samoupravi, so bila sicer živo prisotna, vendar je bila na referendumu 22.05.1994 večina krajanov proti takšni rešitvi. Iniciativa za oživitev dela KS pa se je nadaljevala in 30.11.1994 je bil konstituiran svet KS Knežak, ki je takoj začel delovati z novim planom dela za različna področja.

Kulturno-zgodovinske znamenitosti

Župnijska cerkev Marije Vnebovzete je bila zgrajena leta 1665. Po požaru, ki je leta 1759 zajel župnijsko cerkev, so jo že leta 1763 popravili. Glavni oltar in krstni kamen sta iz leta 1794, zvonik je dobil sedanjo obliko leta 1827. Ob stoletnici župnije 1938 je bila cerkev povečana po načrtu ing. Franca Tomažiča in tako dobila sedanjo podobo. Za notranjo opremo in okrasitev je leta 1940 poskrbel arhitekt Štrenar, ki je naredil načrt za stranska oltarja in uporabil kipe s prejšnjih oltarjev. Nov lestenec so prav tako po njegovih načrtih izdelali v Kropi. Z razširitvijo cerkve sta nastali dve novi ladji: katoliška z oltarjem Svete Trojice in slikama sv. Petra in Pavla ter slovanska z oltarjem sv. Eme in slikama Slomška in Barage. Poslikave se je lotil slikar Avgust Černigoj, ki je na zahtevo takratnega kneškega župnika J. Kalana slikal posebne, poudarjeno slovanske teme in svetnike. Poleg fresk je naslikal še štirinajst postaj Križevega pota in poslikal celoten lesen strop, kjer je uporabil čisti geometrijski vzorec, posodobljeno inačico gotskih lesenih stropov.

Pokopališka cerkev sv. Barbare je bila zgrajena leta 1652. V njej je najbolj kakovosten element lesen baročni oltar iz leta 1766, ki ga je izdelal podobar Frančišek Straus.

Spomenik ob šoli je bil postavljen leta 1969 ob finančni pomoči izseljencev iz ZDA po načrtu Žive Barage. Doprsne kipe na spomeniku je izdelal kipar Zdenko Kalin. Doprsni kipi predstavljajo tri znane rojake: Miroslava Vilharja, Alojza Valenčiča in Toneta Tomšiča.

Grobnica Miroslava Vilharja; obnovljena leta 1996

Miroslav Vilhar

Friderik Karl - Miroslav Vilhar se je rodil 1818 v Planini. Na gradu Kalec se je za stalno naselil leta 1843. Tu je prebival vse do svoje smrti leta 1871. Pokopan je na pokopališču pri Sv. Barbari v Knežaku. Bil je pesnik, skladatelj, politik in narodni buditelj. Mnoge njegove pesmi so ponarodele.

Izdajal je koledarje, pisal samospeve, zborovske in klavirske skladbe ter dramska dela. Na Vilharjevo ustvarjalnost je v veliki meri vplival Fran Levstik, ki je bil na Kalcu domači učitelj od leta 1858 do 1861. Vilhar je bil leta 1861 izvoljen za poslanca kranjskega deželnega zbora. Njegovo najpomembnejše politično delo je bilo povezano s taborom na Kalcu 9. maja 1869, kjer se je zbralo okrog 9000 Slovencev.

Grad Kalec

Grad je bil zgrajen v 17. stoletju in je v svoji kratki zgodovini menjal številne lastnike. Sezidali so ga gospodje Steinbergi. Od 1786 do leta 1903 je v njem prebivala Vilharjeva rodbina. Leta 1903 je Marija Vilhar grad prodala devetim kupcem. Zadnji prebivalci so grad zapustili leta 1919 in od takrat naprej grad prične propadati. Danes je od celotnega gradu ohranjen samo stolp. Na njem sta dve spominski plošči: Ena v spomin na slovenski tabor - 1869 in druga na sestanek aktivistov OF v septembru 1941.

Z gradom sta povezana predvsem dva znamenita človeka Franc Anton Steinberg, ki se je tu rodil in Miroslav Vilhar, ki je tu umrl. F.A. Steinberg je bil nadzornik deželnih cest na Kranjskem, upravitelj idrijskega rudnika in dvorni komorni svetnik. Bil je drugi za Valvazorjem, ki je raziskoval in opisal Cerkniško jezero (Monografija o cerkniškem jezeru l. 1758).

Pri izdelavi kneške strani se moramo zahvaliti KATJI TURK, ki je s svojo diplomsko nalogo z naslovom "GEOGRAFSKA OZNAKA NASELJA KNEŽAK", največ pripomogla k pridobitvi podatkov o Knežaku.

Literatura:

1.Turk K. (1997). Diplomsko delo "Geografska oznaka naselja Knežak"

2.DZS, Krajevni leksikon Slovenije